Marko Modic, Ekran sanjskih podob (Tiskarna Slovenija, Ljubljana, 1988)
Za vsako podobo, ki je sestavljena iz različnih, disparatnih elementov, in je kot pojavne celote ne moremo preverjati v vidnem svetu, se sprva zdi, da je rezultat naključja, samovolje ali čiste imaginacije ustvarjalca. Medtem ko v mimetičmh odslikavah lahko razbiramo sintakso m semantične lastnosti naravnega jezika z vsemi njegovimi ustaljemmi vizualmmi zakoni, pa začutimo pred sliko nad ali irealno soočemh mimetičmh elementov v enotnem vizualnem polju neke vrste nelagodje, ki lahko povzroča najrazličnejše reakcije: občutja od strahu m gnusa do estetskega m umetmškega užitka. Iz psihoanalize vemo, da nelagodje ne more izvirati iz tega, ker realistične in veristične podobe govorijo racionalno logični naravni jezik, nadrealistične pa v neartikuliranih asmdetomh. Nasprotno, večjo čustveno in percepcijsko angažiranje, ki ga zahtevajo iracionalno komponirane podobe, poraja dejstvo, da je soočanje različnih elementov, pripadajočih po naravni logiki povsem drugim kontekstom, tuđi organizirano po nekih pnncipih v enotnem polju podobe. Tako urejanje slikovnih elementov ureja govonca nezavednega. To je ista govorica, ki izoblikuje človeške sanje v predstavo podobno filmski, v kateri m nemogoč nőben montažni rez in trik, v nizanje sekvenc, kjer se smhromja m diahromja prepletata in zamenjujeta, kjer so simboli lahko pnpovedm, linearna narativnost pa dobiva drugačne m globje pomene. Dejstvo, da so sanje vizualne predstave, podeljuje gledanju oziroma viđenju poseben pomen v človeškem življenju. Sanjska knptografija rebusov m hieroglifov organizirana po neobičajm, drugi v kolikor je nezavedna, logiki, človeka bega, plaši ali pa ga razveseljuje in mu nudi užitek. Za fotografije Marka Modica se zdi, kot bi avtorju uspelo fotografirati sanje. Kot da bi odgovonl na vprašanje, ki zanima vsakogar, ki si ga zastavlja: kam se projicirajo sanje, kako bi jih bilo mogoče fiksirati m ohramti? Kaj je uspelo in kaj ne na različnih umetnostmh področjih Bretonu, Magnttu ali Buhuelu? Prva kvaliteta teh fotografi] je gotovo v tem, da dokazujejo nepotrebnost nadrealističnega slikarskega napora v današnjem času. Modic z montažo dveh različnih čistih fotografskih posnetkov m ponekod z ročno intervencijo uspeva ustvariti vmesm prostor, kjer se uprizarjajo, vobličujejo sanjske podobe oziroma podobe, ki po mehanizmu svojega kombiniranja spommjajo na sanje. Ker je njihova logika zavezana nezavednemu m tore] zgrajena kot govorica, novo nastale vizualne celote to govonco tuđi govorijo. Avtorjev subjektivni poseg je v odločitvi, izboru motivov in njihovi ureditvi v figuralne ali abstraktne podobe. Novo nastali prizori kažejo ves nezavedm simbolm fantazijski register, ki ga premore človeštvo: nasilje, propadanje, lebdenje, letenje, erotiko, fetišizem ldr. V času, ko so nastale te fotografije, je bil posnet film ZOO, ki pomeni poznavalcem vizualno in filozofsko enega kvalitetnih vrhuncev sedme umetnosti. Zammivo je, da tuđi njegov avtor, Peter Greenaway, premišlja o propadanju živalskega ali človeškega trupla, o tistem, kar se s telesom dogaja od trenutka, ko ga zapusti duša. Še zammiveje je seveda v kontekstu našega razmišljanja spoznanje, da nudi najboljši dokaz, s katenm lahko predstavimo propadanje telesa, prav fotografski aparat. Intervencija v podobo človeškega ali živalskega telesa oziroma njegovo poškodovanje, je najpogostejša tema Modičeve fotografije m najbolje razkriva gibala m mehanizme njenega smisla. Sliko ranjenega, prevrtanega, razpadlega in drugače okrnjenega telesa je nelagodno videti že v slikarstvu, vendar ostaja tam vedno pnsoten korektiv iluzije o avtorjevi domišljiji, ki je pnspevala k sadistično lzmaličenemu izgledu upodobljenega. Fotografija je po svojem izvornem bistvu dokumentarna in kot tako smo jo naučeni dojemati. To dejstvo je tako trdno umeščeno v človekovi zavesti, da, posebej v trenutkih posebno vznesenih psihičnih stanj, marsikdo na simbolni ravni zamenja realno osebo m njeno fotografsko podobo. Pogosto je fotografija osebe objekt, ki prevzema naše nasilje, ki bi se drugače manifestiralo na osebi sami ali pa bi ostalo potlačeno. Nasilje nad človeško postavo ali okrnjenje upodobljenčeve telesne integritete je tore] samo na videz specifična preokupacija